"mami na fotki" na pot
Fotografija, če je prava, naj ne bi potrebovala nekega spremnega teksta. Vsak naj jo gleda in začuti po svoje. Kljub vsemu, pa sem s časom in prakso ugotovila, da ste besedila, ki so spremljala objave na FB ali tudi v foto zgodbah lepo sprejeli in morda so včasih celo odstrla kako tančico zakulisja. Namreč jasno je, da vsi, ki smo bili udeleženi na fotografiranju poznamo zgodbo, skozi fotografije slišimo smeh ali jok, ki je bil prisoten tam… Vi, kot gledalec, pa opazujete samo nemo pripoved. Trudim se, da bi jih vsi doživeto sprejeli, četudi so na fotografijah pred vami neznanci. Njihova zgodba je lahko nekoč vaša zgodba! Pisala sem torej v tem letu precej več, kot je bilo v začetku mišljeno. S tem so se tudi meni odprla nova spoznanja in potrditve o pomembnosti ohranjanja spominov, o pomembnosti fotografiranja VSEH članov družine in o spoznanju, da naj se vse zgodi preprosto, čustveno in pristno. To je edino, kar zame zares šteje! Tokrat pa nekaj za vse tiste MAME, ki stojimo ZA (foto/mobilnimi) APARATI in se že več let res trudimo ujeti življenje in odraščanje naših otrok za vedno. Odlično nam gre. Vendar… pozabile smo NASE! Iskren zapis o pomembnosti foto spominov zase in nase si prosim preberite tukaj. |
{povezanost}
S svojimi otroki smo zelo povezane. Zelo pravzaprav sploh ni prava beseda. Več kot povezane! Čutimo se. Me njih in oni nas, kajne? Četudi bi si včasih najraje populile vse lase od groze in skrbi, pa se vedno znova zavemo, da nas naša vez dr(u)ži tako močno, da se nato spominjamo samo še lepih skupnih stvari in doživetij. Ampak morda pa potrebujemo nek konkretni dokaz, ki nam je lahko v pomoč, kadar nastopijo drugačni časi. In to so fotografije!
Življenje se zgodi in ni vedno pravljica. Če lahko v takem hudem, morda žalostnem, morda pretresljivem trenutku, v rokah pomencamo fotografijo sreče, fotografijo osebe, ki nam je blizu… takrat je vse lažje. Morda bodo naši otroci nekoč uteho in spomine na brezskrbne čase, v nekem trenutku iskali prav v fotografijah. Povezanost in čustva na fotografiji lahko tudi odigramo, ampak to niste vi. V fotografiji se to zares pozna. Trda drža in prisiljen nasmeh. Ne, ne. Tega se izogibajmo! Povezave med vami pa niso samo zretje drug drugemu v oči. To so nežni, bežni dotiki. To je naslonitev glave na ramo, igranje malčka z vašimi lasmi, dojenje… Ker se z mojimi naročniki za družinska fotografiranja spoznamo šele tisti trenutek, nam ni dano veliko časa, da bi se povsem razkrili en drugemu. Seveda to tudi ni cilj. Je pa zelo zaželena odprtost in zaupanje v fotografa, zato, da bi lahko trenutki in povezave med vami bile pristne in neprisiljene. Največ teh se zgodi v vmesnem času. Medtem, ko dam jaz okvirna navodila o postavitvi in, ko vi razmišljate kako bi to izvedli… Taša počaka in voila; v hipu sami veste kaj storiti in to ste VI, pristni! Tu sem, da dokumentiram, zato ste me izbrali. Lahko bi rekla, da smo do zdaj vedno uspeli stkati te hitre vezi in vaše zaupanje mi pomeni ogromno. {preprosto.čustveno.pristno}
Za to, da ustvarimo vašo foto dediščino ne potrebujemo veliko. Ne potrebujemo dolgotrajnih priprav in umetelnih poz. Ne potrebujemo starih košar in 10 podložnih blazinic, da bi lahko fotografirali vašega novorojenčka. Na fotografijah naj izgleda PRISTNO: v domačem okolju, v vašem naročju in zavit v odejico, ki jo je podedoval od vas.
Vaša punčka naj sije v baletni oblekici tam med PREPROSTIM poljskim cvetjem in vi ste na fotografiji ob njej, ko na vaju sije zadnji poletni žarek in vaš partner vas naj požgečka čisto po vajino, da bo v ujeti fotografiji čutiti vajina prava ČUSTVA. Za TO se zavzemam! In vedno več vas je, ki mi verjamete, da je to odličen način, čeprav drugačen od tistega, ki ste ga vajeni, ko slišite besedno zvezo »gremo k fotografu, fotografirajmo se«. Naj tokrat fotograf(inja) pride v vaš dom. Ali pa se srečajmo nekje vmes, v naravi, kjer bomo skupaj sproščeno ustvarjali. Ali pa za svoje fotografije vestno poskrbite sami. V vseh letnih časih! |
"Projekt za celo družino! Splača se in NUJNO JE"
"Zavedanje o tem, da potrebujemo dokaze o svoji predanosti družini, o svoji sramežljivi ali razigrani naravi, o svojem telesu in vseh svojih različnih frizurah skozi leta, o tem, da smo se skupaj s partnerjem trudile postaviti šotor in brale otrokom pravljice..., o tem, da smo (bile) tu!"