NAŠI SPOMINI

FOTOGRAFSKI SPOMIN

Naslov sem napisala iz dveh razlogov. Pišem o fotografiji in o spominih.

Pa vseeno v zapisu ne gre za fotografski spomin, zato na hitro nekaj o tem.
Dosedanje raziskave kažejo, da je fotografski spomin, če sploh obstaja, izjemno redka sposobnost posameznikov, izredno natančno pomnjenje vizualnih informacij. Osebe, za katere velja, da premorejo fotografski spomin si lahko v trenutku v misli prikličejo podobe, ki so jih videle v različnih časovnih obdobjih.
Ena izmed potrditev fotografskega spomina je denimo to, da se oseba do zadnje podrobnosti spomni fotografije, ki jo je že pred leti uzrla. Ob tem pa marsikdo zaznava še senzorični spomin na dogodek, ki je tako podroben, kot da bi ga oseba, ki o njem pripoveduje, gledala oziroma čutila v tistem hipu.
No to pa že napeljuje na moje razmišljanje o pomenu fotografij. So pomagalo, ki na plan prikliče obraze, dogodke, občutja iz preteklosti.

Zakaj (se) sploh fotografiramo?

Težko je odgovoriti v enem stavku ali z enim argumentom. Drži pa, da spomini bledijo, fotografije pa ostajajo kajne?

Novodobni fotoaparati in mobilniki nam bolj kot kdaj koli omogočajo, da lahko posnamemo skoraj vsako minuto svojega življenja.
Trenutki se zgodijo, čas prehitro teče, narava se spreminja in otroci vmes rastejo. Morda nam vmes že pokuka na plano kak siv las ali se preselimo iz mesta na podeželje.

"Življenje se zgodi kar mimogrede. Ohranjajmo spomine."

Če spremljate moje delo ste zagotovo opazili, da se ne trudim samo ujeti portretov, lepih obrazov in vaših "reci siiiir nasmehov", ampak mi je najpomembneje, da ob fotografiji nekaj začutimo. Šele to, je zame uspeh.

Da nas fotografija popelje v misli, v občutke. Lahko v nasmeh ali v solze (sreče). Čustveno doživetje torej!
Lepota je povsod okrog nas. In tisti sončni žarek, ki je ravno posijal na sinov nos in valovi morja, ki pljuskajo ob veslu, morda vstop v prvi razred ali čakanje dedka na letališču. En posnetek je dovolj, da ohranimo občutke za vedno.

Nedolgo nazaj smo imeli družinsko fotografiranje in njihova mala deklica je shodila! Pred našimi očmi, pred mojim objektivom. Stekla je, v varno zavetje bratca, ki jo je čakal na drugi strani. Ko sem to doživela in imela celo možnost to za vedno ujeti v fotografijo, sem se znova zavedla, da je moja misija, vas prepričati, da je fotografiranje investicija in doživejte za vse, resnično pomembna! Moje delo je pomembno! Za vas, za vse. Ne zamudite trenutkov. Prepustite se jim!

---

Zagotovo ste že večkrat pomislili,
ko bi le lahko ta trenutek obdržal za vedno!
In ja, lahko ga. S fotografijami. Za vedno!

---

Občudujem družine, ki se mi na družinskem fotografiranju, lahko povsem odprejo in prepustijo. In obožujem vse poljube in objeme, ki se pristno in naravno zgodijo pred mojim objektivom. Srčno jih občutim in jih skozi fotografijo želim predati vam, tako, kot so se zgodili. Bolj kot se odprete in prepustite, bolj čarobne in iskrene bodo vaše družinske fotografije.

S časom se je moje oko izostrilo in zato lažje najdem te trenutke, ki se zgodijo med vami. Če ste izbrali profesionalno fotografiranje bodite vedno prepričani v način in stil, ki vam ga ponuja. Pri meni torej manj poziranja. Lifestyle.

V domačem okolju, ko fotografirate svojo družino, pa je še lažje. In ne šteje vedno tehnična dovršenost. Naj vas to ne omejuje.

Čez leta (ali že prej), nas bodo te fotografije popeljale v drug čas in prostor. To je pa neopisljivo čudovito doživetje. Najbrž se vsi strinjamo? Naša preteklost bo oživela. Morda je že zelo oddaljena, morda je tragična, morda pa tako vesela, da se nam takoj prikrade nasmeh v kotičke ustnic.

{kar zares šteje}

Kaj bi, v namišljenem scenariju, najprej vzeli iz goreče hiše, potem, ko ste že vsi na varnem? Sama verjamem, da album(e) in otroške igrače. Pravzaprav se moje razmišljanje in odločitev ujemata s statistiko, ko naj bi se v paniki večina ljudi raje odločila za fotografije, kot pa nakit in ostalo premoženje. Ta močan impulz, da rešimo svoje (foto) spomine, daje fotografiji še večjo vrednost in potrditev, da je prav, da se ženemo in dokumentiramo. Naša dragocena preteklost, ki jo je na vsak način vredno ohraniti za prihodnost.

{zgodbe}

Podobe na fotografijah so veliko več, kot samo posnetki. Nagovarjajo nas in pripovedujejo zgodbe. Zato jih radi delimo z drugimi. Lahko so posnetki zelo osebni ali pa pročelja hiš na obali, kjer smo ravno bili na dopustu. Dosežejo lahko tudi tujce, ki imajo podobna zanimanja kot mi. In si povečamo krog prijateljstev.
Mogočno, kajne?
Izražajo lahko veselje ali žalost, sočutje, začudenost. Vsako čustvo ima v fotografiji svoje mesto in je dobrodošlo.
Ali pa osamljeno drevo na očetovem vrtu, po katerem smo plezal kot otroci. Tudi to! Morda ga bo že prihodnje leto uničila naravna katastrofa…
In ta fotografija bo morda na začetku obudila neprijetna čustva, obžalovanje in žalost. Ampak, čez čas pa jo bomo zopet videli v barvah in se spominjali ponosa in sreče, ko smo zlezli do najvišje veje.

{naša zapuščina}

Ne vem, če se vsi zavedate, da nas bodo fotografije preživele. Generacije, ki prihajajo za nami jih bodo morda našle kje na podstrešju, ali pa se bo album dedoval in predajal iz rok v roke. Morda jih bo zanimalo kdo smo bili, kaj smo počeli, kako smo izgledali. Mali koščki sestavljanke tudi o njihovi preteklosti. Spomin na nas bo živel večno. To pa je neprecenljivo!
O ohranjanju spomina NASE, pa sem že pisala. Še posebno pomembno za vse, ki večji del časa stojimo na drugi strani fotoaparata.

---

Ko so fotografije posnete, se zgodba torej ne sme zaključiti. Fotografije, vedno znova to poudarjam, sodijo v albume, v foto knjige, na stene.
Začnite s spomini že danes!

---

IDEJE ZA POSTAVITEV SLIK

ŽELIM REZERVIRATI TERMIN