Foto zgodbe. Družinska in poročna lifestyle fotografija.

Uspeli smo poletje ujeti še predno so nas zajele visoke temperature. Bilo je zares prijetno druženje z mlado družino. Mala A., radovedno in navihano bitje je poskrbela, da sem se tudi jaz natekla in natelovadila ;) medtem, ko je njen mali bratec varno spančkal pri mamici. Samo mi vemo, kako zelo sem zamudila in kako zelo so se mi tresle roke, ko smo si segli vanje! Huh, resnično upam, da je bilo vredno in ste spregledali tudi kak pik komarja več ;)
Bolj preprosto, čustveno in pristno gre težko, se strinjate?

... ampak ne navaden stol. Seveda poseben. In moder. In stajliš. In povsem primeren za najmlajše plezalce in plezalke. In fotoaparat in otroci ga obožujejo.
Prvi ga je preizkušal mali E. in prav dobro mu je šlo. Odkril je, da se da na njem sedeti na različne načine. Tudi stati se da na njem. Pa na pol ležati. Ali se samo nasloniti. To je počel povsem spontano in sam. In družinsko fotografiranje v naravi, je dobilo novo dimenzijo. V hipu je pred nami stal studio. Tepih za male bose nogice so postale drobne poljske cvetlice in zadaj zavesa iz zelenih listkov stkana. Studijska luč večerno sonce. Predana starša sta svojemu temnookemu lepotcu privoščila najlepše foto spomine. Za vedno.
Posebna ponudba, fotografiranje z modrim stolčkom, je na voljo tudi vam!

Vetrovno petkovo popoldne, navihan N. in super nasmejana starša.
Super zaključek delovnega tedna zame in uvod v vikend.
Našo lokacijo srečanja smo spontano spremenili 5 minut preden smo bili zmenjeni in mislim, da se je zopet izkazalo, da tako že mora biti ;)
Eno in pol letnike težko pripraviš, da bodo popolnoma pripravljeni sodelovati pri naših foto podvigih, vseeno pa mi je vedno znova v užitek pogledati  vse iskreno spontane momente, za katere se tako trudimo med našim srečanjem. Mislim, da je nastal lep družinski spomin. Za vedno.

V okviru posebne ponudbe, mini foto paketa, ki velja samo še do naslednjega vikenda, 9.aprila, sem srečala tudi spodnji lepotici. Spoznale smo se že pred nekaj leti, ko je bila mala J. še dojenčica.
Lepo je, ko se ponovno vračate in vaši otroci, ki jih imam malo tudi za svoje, vmes osvojijo toliko novega, novih veščin in dobijo nekaj dodatnih centimetrov, jim zrastejo zobki J, lasje... Uau. Čisto vsakih drugačni, pa čisto vsakič navdušijo. In ko je mami videla fotografije, je tudi sama ugotovila, kako zelo se je njena deklica spremenila. Kako zelo je že velika.
In fotografije, na katerih sta tako ljubki skupaj, te, so resnično pravi zaklad, ki bo obema še dolgo lepšal dneve.

Dež je padal in snežilo je. Dan pred našim srečanjem.
In, ko že skoraj vse odpovem, se zjutraj zbudimo v popolno ledeno megleno scenografijo.  Samo držim pesti, da bo takole ostalo dokler ne končamo s fotografiranjem ampak seveda vreme se ne da motiti in, ko sta prispeli glavni zvezdi dneva, Elza in Ana, se meglice začnejo dvigati. Vendar pa punce zmoremo vse in smo pohitele in v kratkem času ustvarile pravljični spomin na pisan pustni čas.
Malce čaranja sem si tokrat privoščila pri obdelavi, ampak ne preveč, saj sta svoj pečat in čarovnijo v zgodbo vložili že ledeni princeski.

Naletela sem na zelo iskren zapis, ki me je zadel naravnost v srce. Tudi zajokala sem.
Sem mama. In sem fotografinja. Naša, družinska, fotografinja. Na naših fotografijah se pojavim samo nekajkrat letno. Razlogi so različni. Nisem najraje pred objektivom. Če sem že, sem rada urejena. Skrbi me drža, lasje. Morda celo kako je videti ozadje naše kuhinje preden se fotografiramo. Vse to ovira lovljenje mojih spontanih momentov, tega se zavedam. Vendar bo zdaj res zadnji čas, da se spremenim in začnem aktivneje sodelovati pri ohranjanju spomina NAME.

Zahvaljujoč pametnim telefonom in vsem aplikacijam, kot so Snapchat, Facebook in Instagram se fotografiramo precej pogosteje kot kadarkoli prej. Vendar pa, koliko je tistih fotografij, ki so vredne, da jih natisnemo in nekoč predamo svojim otrokom, sploh tistih na katerih niso samo otroci in naš partner? Koliko je tistih, na katerih smo me, mame? (In ne, selfiji ne štejejo!). Vse prevečkrat smo mame večne družinske fotografinje in skrite za aparatom in se nikdar ne prikažemo na fotografijah.

Kaylin Maree Schimpf, motivacijska govorka iz Teksasa, pa je ob svoji fotografiji, na FB strani, objavila zelo čustven nagovor, ki lepo opiše ta pojav. Poziva moške, da bi večkrat fotografirali svoje žene, njim in otrokom v spomin. Saj bodo še kako cenili te fotografije in spomin na mamo, ko je več ne bo.

»Dragi moški,« je začela, »fotografirajte … Ni pomembno kako je videti v tistem trenutku, ali če vam reče ne. Fotografirajte. O tem najbrž ne razmišljate pogosto, najverjetneje pa sploh ne.«

Res je. Bodimo iskrene. Tudi na vse tiste dneve, ko nam pričeska ljubko stoji in smo oblečene v nekaj, kar niso pajkice, se ne bo zgodilo, da bi se naši moški sami od sebe ponudili, da nas fotografirajo skupaj z otroki, razen če jih same ne prosimo. Obstajajo svetle izjeme, bravo vam, ki jih imate!

Medtem, ko je Schimpfova z besedami zbodla moške, pa velja pravzaprav enako, za obe strani. V vsaki družini imamo poročevalca zgodovinskih trenutkov, tistega, ki je zadolžen, da posname vse pomembne družinske dogodke. To so oni, ki vam lahko pokažejo, kako je izgledala družina na božično jutro. Vsako leto, odkar so se rodili otroci. Ker pa so vedno na drugi strani objektiva, so le redko na posnetku. Otroci bodo nekega dne zagotovo cenili vse te svoje fotografije, fotografije svojega otroštva, vendar pa si bodo želeli, da bi poleg sebe videli tudi nas.
Avtorici omenjenega zapisa je pred letom dni umrl oče in takrat je spoznala, da ima zgolj peščico očetovih fotografij, saj je bil aparat vedno v njegovih rokah. Vprašajte kateregakoli odraslega, ki je ostal brez staršev, če bi lahko izbiral med celo zbirko svojih otroških fotografij ali zgolj samo še eno skupaj s starši, kaj bi le izbral. Tega ne bi smeli primerjati, pa vendar je odgovor najbrž enostaven.

Nekoč, ko nas več ne bo, si bodo tisti, ki bodo ostali za nami,  želeli fotografij, da bi se nas spominjali. Zaslužijo si, da jih imajo. In tudi me si zaslužimo, da smo na fotografijah. Pa ne glede na to, ali imamo popolno nanesena ličila ali pa neko razmršeno figo in ležimo na kavču.
(povzeto po www.scarymommy.com)

Ko te pogleda mala P v oči, je sama milina. In je ena sama ljubezen.
Pred moj objektiv se največkrat postavijo fantje. Nenavadna usoda je to. In zato sem zelo hvaležna, da je tokrat moja ustvarjalna plat lahko po dolgem času potešila svojo željo po princeski. In to kakšni!
Za vaše najlepše modelčke se v zadnjem času zelo zelo potrudite tudi pri stylingu in vseh dodatkih. In res sem hvaležna, da vam lahko, na koncu predam tako lepo foto zgodbo.
Če pa pričaramo še srnico iz glasbene skrinjice v realnost, je pa sploh čarobno, kajne?

Poletni večer in poletno sonce, tik preden zaide. To je bila tisto sredo njihova pravljica. Njihovi srečni obrazi na fotografijah govorijo iskreno zgodbo, o družini, kjer se imajo vsi neizmerno radi in so punce pač zakon! Sori dragi S, tokrat ;)
PRELEPI ste in res sem ČISTO ZALJUBLJENA V VAŠO ENERGIJO.
Lepo je srečati take sončne ljudi, za njih in z njimi ustvariti spomine.

Našla sem navihanko, ki se je popolnoma ujela z mojo izbrano oblekico. Oblekico, ki sem jo nekega dne izbrala za mini nagradno igro,  s katero sem želela malček poudariti, da se je za fotografije zares vredno urediti malce drugače, malce bolj z razmislekom in barvno in tematsko skladno. Seveda pa za deklice vedno pridejo prav mašnjice, špangice, tutuji in krilca vseh vrst.
***
Nekajkrat je štela po angleško in francosko do 10, pa zapela pesmico ali dve, naštela najljubše barve in kraje, ki jih je že obiskala po svetu in se je najino drženje že končalo. Moj aparat jo je vzljubil takoj. Super dekletce, letos prvošolka. Upam, da te še kdaj srečam in zazrem v tvoje sijoče, življenja polne, očke.

Velika noč, potica, pirhi in družina.
Pri nas malo manj tradicionalno, prirejeno za nas tako, kot nam najbolj ustreza. Potica je domača, čokoladna ali kokosova. Pirhov za vzorec, ki ju skrbno barvata fanta in pa družina. Ja ta pa je skupaj in zajtrk v nedeljo je res eden redkih juter v letu, ko vsi sedimo zjutraj za mizo in si podajamo dobrote.
Lepo je. Praznik prihajajoče pomladi in rojstva novega za nas. Velikonočni zajčki in ogromna čokoladna jajca pa tudi sodijo v našo družbo. Sploh ko si jih pravično delimo in lomimo na koščke ;)
Najina velikonočna zajčka uživata in midva z njima.
Želim vam vsem prijetne Velikonočne praznike, po vaši meri ;)

Maškarce odganjajo zimo. Zimo, ki je letos pravzaprav spet ni bilo. Pa sem imela možnost fotografirati deklico.
SNEGuljčica...kakšno naključje, kajne ;)
Malo navihano deklico sem srečala na nedeljsko jutro, 123 in smo ustvarili mini foto paket. Potem pa na krofe in rajanje se nadaljuje. "Imate kaj za pusta hrusta?"

... če ga pa ni v resnici,  smo ga tokrat pa kar načarali ;)
Zima brez snega je res en dolgčas.
Ampak za fotografiranje pa zelo primerna :) manj trpi oprema ;)
Ko se leto počasi poslavlja in na toplem pečemo slastne domače kekse
moje misli že uhajajo v prihodnje leto in razmišljam kam vse me bo pot z objektivi popeljala, kdo vse mi bo prišel naproti, kdo vse se mi bo nasmehnil ali zadržano pokukal v aparat...
Vsekakor pa vem kdo ste bili letos z menoj, spominjam se vseh letošnjih novih znanstev, srečanj in uspešnih fotografiranj. Prelepo, da bi bilo res!
Cenim vsak hip in si iskreno želim po tej poti naprej.

... čarobni čas. Čas, ko smo v pričakovanju začetka novega, v pričakovanju družinskih srečanj, toplega čaja in belih snežink. Sankanje in smučanje. Postavljanje snežaka. Pa mestne lučke in rdeča lička. Okraševanje novoletne jelke in zavijanje daril. Vse to in več je december.
Fotografiranje zunaj je zdaj res podrejeno temperaturam. Hitro v akcijo in nekaj čudovitih fotografij primernih za novoletne čestitke je ustvarjenih. Resnično ni potrebno veliko, da bomo najdražjim izročili tako enkratno presenečenje. Posebno, če dodamo še kakšno iskreno misel in želje. Vaše fotografije lahko natisnemo na magnetke ali pa se odločite za kater drug foto produkt.
Če ne bi bilo preveč mraz, bi mi bila zima najbrž najljubši letni čas.
Kateri pa je vam najbolj pisan na dušo?

Klik stran smo bili in smo se našli. Na sončno oktobrsko nedeljo.
Bratec in sestrica. Navihana, očarljiva in igriva. Kot vedno znova najboljša kombinacija za sproščeno vzdušje in sproščeno družinsko fotografiranje.
Malce je postalo že hladno, zato smo pohiteli, kljub vsemu pa zapisali nekaj krasnih utrinkov, ki bodo ostali zapisani in dokumentirani v fotografije. Preprosto rada se imata in naj ostane vedno tako!
Pa še enkrat hvala tebi mala T., za čudovit šopek iz listkov in spontano zahvalo.
Še danes me gane misel na to <3

Jesen je tu. Jesenski plodovi, sadeži in porumenelo listje. Prihaja hlad in diši po zimi. Tiščali bi se doma in pili vročo čokolado. Ampak smo ta popoldan vseeno šli na foto sprehod in nekaj kratkih momentov zapisali za vedno, Na koncu pa smo se posladkali s sladkim jabolkom. Sočnim in polnim ljubezni.

Zdaj pa si le privoščite in ugriznite tudi vi v rdeče jabolko ;)

Če redno spremljate moje FB objave, se ju zagotovo spomnite. Mala pikija sta bila pred letom dni, ko smo se prvič srečali. Pa ju poglejte zdaj. Velika navihanca sta postala, prava korenjaka!

Naše druženje je bilo zelo aktivno. Tekanje po travniku, nabiranje divjega kostanja, vmes pa malica in obrazčka polna drobtinic. Prav te so zapisale fotografije takšne, kot je življenje samo.  Krasno smo se imeli, v prvem tednu jeseni.
Komaj čakam, da se srečamo spet.